V letu 2011 v celoti prenovljen nekdanji benediktinski samostan danes ponuja vse udobje hotela **** s 23 sobami ter luksuzno urejenim apartmajem. 

Sobe so opremljene s pohištvom v klasičnem stilu in standardno opremo ( SAT-TV, telefon, mini bar, fen, sef, klima, internet). Imajo pogled na morje, park ali na atrij z vodnjakom iz leta 1835, ki kar vabi v svojo senco, kjer se lahko v duhu preteklosti prepustite domišljiji.

Hotel odlikujejo mirna lokacija, bližina morja, zelena okolica, raznolika in kvalitetna ponudba storitev ter parkirišče tik ob hotelu. 

Goste z izbranim okusom zapeljujemo z dobrotami mediteranske kuhinje v romantičnem ambientu a la carte-restavracije Convent.

Za razvajanje vašega telesa in duha z bazenom, savnami, masažami in kozmetičnimi tretmaji  poskrbimo v Wellnessu Adria, ki se nahaja le 50 metrov od hotela.

Hotel ponuja tudi organizacijo poslovnih srečanj, porok in drugih prireditev.

Nekdanji benediktinski samostan, danes osrednji hotelski objekt, je izreden kulturni spomenik z bogato zgodovino. Stoji na južni obali miljskega polotoka, v slikovitem in vedno zelenem predelu, ki so ga nekoč imenovali GASELLO, danes pa se imenuje OLTRA.

V 9. stoletju je bila na pobudo tržaškega škofa zgrajena cerkev, ki so jo posvetili tržaškemu mučeniku, sv. Apollinariu. Dvesto let kasneje (l. 1072) je tržaški škof Adalger podaril cerkev, z vsemi posestvi vred, benediktinskemu samostanu S. Niccolo v Benetkah. Novi lastniki so povečali svoje posesti z darili in pridobitvami, ne samo v Ankaranu, ampak tudi v Kopru in po vsej zahodni istrski obali, do Poreča. Zgradili so tudi samostan. Benediktinci v Ankaranu so imeli velike zasluge tudi za uspešen razvoj vinogradov in oljčnikov. Z vinom iz samostanskih vinogradov so oskrbovali hišo vojvode Filippa Viscontija in slavno družino Litta. V 16. stoletju so bila znana vina te dežele izvožena v Nemčijo kot Lacrimae Christi (Kristusove solze). 

V velikih kamnitih posodah, ki jih danes vidimo po vrtovih, so benediktinci hranili oljčno olje. 

Skozi stoletja so benediktinci večkrat obnovili samostan. Najstarejši del lahko še vedno vidimo na severozahodnem delu stavbe. Zvonik je bil končan leta 1572, v lepem guelfskem stilu. V prvi polovici 17. stoletja je samostan dobil približno tak videz, kot ga je imel pred nekaj leti. 

Samostan je obstajal okoli 5 stoletij in je bil v tem obdobju zakladnica umetnin od 14. do 18. stoletja. Ko je leta 1774 Beneška republika ukinila samostan, je večji del zaklada izginil brez sledu. 

V času Ilirskih provinc je samostan postal vojaška bolnišnica. Novi lastnik, ki je Convent **** namenil turizmu, ni bistveno spremenil arhitekture zgradbe, čeprav je izvedel več restavracijskih del. Vodnjak Conventa, kot ga danes vidimo, je bil zgrajen leta 1835. Izdelala sta ga Bonifazio iz Pirana in Dominik iz Kort nad Izolo. Leta 1880 je dal lastnik zgraditi na pročelju tri oboke, v njihovo notranjost pa je postavil kamnito stopnišče ter tako omogočil obiskovalcem občudovanje dvorišča z vodnjakom, v katerem lahko uživamo tudi danes.